Najstarejša belokranjska pisanica, ki jih dandanes še izdelujejo v Adlešičih in okolici, sega v leto 1832. Slavica Veselič iz zaselka Pribinci pri Adlešičih je ena izmed Belokranjk, ki ohranja ta tradicionalni način izdelave pisanic v tehniki batik. Jajce se z voskom popiše oz. poriše in nato pobarva z rdečo in črno barvo. Izdelava belokranjskih pisanic je del naše kulturne dediščine, ki združuje umetnost, tradicijo in zgodovino.

Belokranjska pisanica je spihana jajčna lupina. Na lupino se rišejo ali pišejo geometrični in stilizirani okraski s posebno pisalko v tehniki z voskom, imenovani tehnika batik. Pobarvani so v rdeči in črni barvi. Izdelovanje pisanic so ohranili predvsem domačini Adlešičev in okolice, zato jim rečejo tudi adlešičke pisanice. Pisanice so bile nekoč namenjene obdarovanju, a se je funkcija z leti spremenila. Danes fantje na veliko soboto ne hodijo več po pisanice k dekletom oz. jih ne dajejo v dar dekletom. Pač pa so pisanice ene najbolj prepoznanih spominkov Bele krajine. Žal je izdelovalk vse manj, le še nekaj jih je, ki jih kot turistične spominke in priložnostna darila izdelujejo vse leto.

Med njimi je tudi Slavica Veselič, ki se je te veščine naučila od svoje mame Marije Trdič. Mamo je tega naučila soseda, ko se je primožila k Trdičevim. Marija je v 90. letih veliko hodila po več krajih po vsej Sloveniji, predvsem pa v Ljubljano in tudi v tujino, kjer je predstavljala izdelavo belokranjskih pisanic. Tudi v Švici je bila, pove Marija, ki še danes naredi tu in tam kakšno pisanico. Njeno delo pa nadaljuje hči Slavica. Kot rokodelka domačih obrti ima certifikat Art & Craft Slovenija za belokranjsko pisanico, drsanko in belokranjski laneni prtiček. Prav tako ima za belokranjsko pisanico in kuhinjsko krpo oz. pogrinjek z belokranjsko vezenino certifikat kakovosti Teritorialne kolektivne blagovne znamke (TKBZ) Belokranjske.

ADLEŠIČKE PISANICE IN METLIŠKE DRSANKE

Za belokranjske pisanice je značilno, da se geometrični in stilizirani okraski rišejo oz. pišejo s posebno pisalko in segretim voskom ter barvajo. Za svoje delo torej potrebujejo jajce, čebelji vosek, pisač ali pisalo, svečo, rdečo in belo barvo ter ročno spretnost. Jajce je treba najprej na obeh straneh preluknjati in izpihati, da ostane samo lupina. V pisač ali pisalo, ki je sestavljen iz pločevinastega lijčka in lesenega držala, se vstavi vosek, ki se topi nad svečo in z njim se riše na jajce. Popisano jajce se potopi v mrzlo rdečo barvo in ponovno piše po rdečem pobarvanem jajcu. Nato se ga pobarva še v črni tekstilni barvi in tako ima jajce rdeče, črne in bele okraske.

Belokranjska pisanica je bele, rdeče in črne barve, obarvana s papirjem krep in industrijsko črno barvo za tekstil. Največkrat je izpihana, skozi luknjico pa je napeljana volnena nit, iz katere je na eni strani cofek, na drugi pa zanka za obešanje.

Po drugi svetovni vojni so za barvanje jajc začeli uporabljati papir krep in industrijske barve, ki so bolj izrazite. Uveljavili so se motivi ribje kosti (steljice), trikotniki, srca, spirale, nabožni motivi in še drugi. Pogosto so okraskom dodali napise, kot so: Vesela Aleluja, Aleluja, Vesela velika noč in podobno. Kasneje so geometrijskim motivom dodali še cvetlične in kakšne druge ter poleg nabožnih napisov tudi napise, kot so: Za spomin, Pozdrav iz Bele krajine, Pozdrav iz Adlešič in še kaj.

Poleg belokranjskih pisanic pa Slavica izdeluje tudi drsanke, ki so bolj značilne za Metliko. V primerjavi s pisanico se drsanka pobarva v čebulnih olupkih ali drugi naravni barvi ter po njej s škarjicami ali nožkom praskajo različni okraski.

Za namen izdelave pisanic imajo pri Trdičevih kokoši pasme leghorn. Bele kokoši, ki so lepe na pogled, so dobre nesnice in jajca imajo povsem belo lupino. Pred leti, ko se je Slavica upokojila, je postala še čebelarka. Za izdelovanje pisanic potrebuje čebelji vosek in sveče iz voska. V zadnjih letih skrbi v povprečju za 15 do 18 čebeljih družin.

TRADICIONALNI BELOKRANJSKI VZORCI

Za ohranitev belokranjskih pisanic je imel veliko zaslug učitelj Božo Račič, ki je v Adlešičih leta 1919 bil zaposlen kot učitelj in spodbujal dekleta in žene, da ustvarjajo pisanice. Ljubiteljsko je začel zbirati in odkupovati belokranjske pisanice z najlepšimi motivi. Leta 1920 je v Ljubljani pripravil razstavo, na kateri je bilo kar 700 belokranjskih pisanic.

Belokranjska pisanica je od leta 2012 vpisana v register žive kulturne dediščine Slovenije.

Veliko motivov, ki jih danes Slavica riše na jajca, je povzela po katalogu, ki je bil izdan pred več kot stotimi leti (leta 1922) z naslovom Narodni okraski na pirhih in kožuhih, katerega original še vedno hrani, kopija pa je v Narodni galeriji v Ljubljani. Je tudi članica svetovne organizacija umetnikov pisanja na jajca, pred leti pa je bila tudi v Ukrajini, kjer je umetnost risanja na jajca zelo razširjena in tudi cenjena dejavnost. »Ukrajinske ženske in dekleta pri risanju na jajce uporabljajo več barv, pogosto upodabljajo sonce, zemljo, vodo, zrak … Popisana in porisana raznobarvna jajca so kot knjiga,« pove Slavica Veselič, ki ima v svoji vitrini veliko zbirko najrazličnejših pisank iz drugih držav in tudi svojih velikonočnih pisank, za katera je na več ocenjevanjih in natečajih prejela najvišja priznanja. Pohvali se, da so njene pisanice in drsanke šle po vsem svetu, pred leti je bil v Ameriki izdan celo koledar, na katerem je slika ene njenih pisanic.

Izdelava belokranjske pisanice poteka v več fazah pisanja z voskom in barvanja, da je na koncu pisanica v treh različnih barvah.